Govor v Državnem zboru

V zadnjih letih sem v sklopu ukvarjanja s KSEVT doživel niz res ekstremnih situacij, kakršnih v življenju nekako nisem pričakoval. Ko sem se osebno prebijal skoznje, sem se med drugim ozrl na tiste vzore, ki so me izoblikovali. Eden pomembnejših je še iz otroštva, ko so nam, otrokom, v družini pripovedovali o našem prastricu Jakobu Aljažu.

Opisovali so ga kot nekoga, ki je imel rad gore, ki je bil drzen in je predvsem prepoznal potrebo po dejanju, ki funkcionalno materializira neko potrebo (zavetišče) ter hkrati vzpostavlja simbol gorniške kulture (označitev vrha najvišje gore). Njegovo delo ni bilo zgolj nek objekt, temveč skupna identiteta. Odraz odnosa med človekom in prostorom, gornikom in goro. In to je bil čas, ko se v gore zares še ni hodilo tako množično, tako kot danes ne v vesolje.

Podobno kvaliteto sem kasneje v življenju prepoznal pri Hermanu Potočniku Noordungu, ne zgolj inženirju, ki je kot prvi uspel povezati obstoječe tehnološko znanje v zasnovo prve vesoljske arhitekture, temveč predvsem človeku, ki je prepoznal potrebo in probleme človeškega bivanja izven Zemlje. Bil je prvi kulturalizator vesolja. Kot tak je bil vzor še celotni naslednji generaciji vesoljskih inženirjev, tistih, ki so v vesolje poslali prve rakete, prvi satelit, prvega človeka in dosegli Luno.

Kot oblikovalcu – deset let sem namreč delal na področju razvoja produktov in blagovnih znamk – mi je manifestacija človeške kulture znotraj industrijske proizvodnje pomenila izredno veliko, saj pomaga razumeti skupne kvalitete, najsi bodo tradicionalne, urbane, nacionalne ali planetarne.

In zato sem se pred leti odločil za KSEVT, za inštitucijo, ki bo sistematično prispevala k razumevanju človeškega v vesolju in s tem tudi človeškega na Zemlji. Vesolje je namreč prostor za ponovno preizpraševanje vsega, kar mislimo, da vemo o človeškem.

Za vsem, kar veste o KSEVT, stojijo mnogi, v središču sicer osrednja ekipa z Draganom, Dunjo in Srečkom, ki je zgradil objekt. Številni, ki so delali v KSEVT in tisti, ki od zunaj razumejo in prispevajo svoje znanje in izkušnje. Ravno v teh dneh od mnogih od njih prebirate mnenja in uvide v trenutno situacijo. Ker smo ravno v Državnem zboru, bi izpostavil, da so med njimi tudi številni politiki, ki so uspeli razumeti neko izjemnost v kulturalizaciji vesolja in jo podpirati oz. omogočati. Včasih zgolj z gesto, dopisom, komunikacijo, včasih tudi s sredstvi.

Da bo jasno, do sedaj je v KSEVT največ prispevala Evropa, druga je Občina Vitanje, tretji smo posamezniki, država je s svojim prispevkom šele četrta. Toda če izvzamemo gradnjo objekta, smo njegovo delovanje v večjem deležu omogočali posamezniki – ustanovitelji sami. Toda v tem letu smo se znašli v situaciji, ko smo ustanovitelji in občina izčrpali svoje zmožnosti. Kljub večletnemu dogovarjanju z državo doslej še nismo našli mehanizma, ki bi omogočil trajno delovanje KSEVT in izvajanje kulturalizacije vesolja. Veliko je k temu prispevalo zelo hitro menjavanje vlad. V tem času se je namreč zamenjalo že pet ali šest ministrov. Lansko leto je bil s financiranjem po 67. členu ZUJIK vzpostavljen prehodni mehanizem, ki nam je pomagal preživeti. S tem namenom je bil ustanovljen občinski javni zavod in mehanizem je zafunkcioniral. Toda samo za eno leto. Letos – ne samo, da smo bili odrezani od financiranja, s strani Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo se nas je začelo celo onemogočati in kriminalizirati. Namesto da bi se tekoče probleme reševalo, se jih je ustvarjalo. Občinski javni zavod je postal poligon birokratskega izživljanja, ki kulturalizacije vesolja enostavno več ni omogočal.

Vzrok je sistemsko nepodprto izvajanje kulturalizacije vesolja, posledica pa niz anomalij, od tega, da smo umetniki financirali opremo in vsebino, sami razvijali nacionalno kulturno dediščino, sami razvijali mednarodno mrežo … in tako naprej …

… do uničenja Ksevta, še preden je začel dobro delovati.

Zato sem zahteval odstop vodje Direktorata za ustvarjalnost, ker ne morem sprejeti, da uradnik izvaja lastno politiko, ki ima za posledico uničenje kulturne inštitucije. Politika zavračanja dialoga, manipulacije, birokratskega politikantstva in arogance je popolnoma zavrla razvoj, onemogočila izvajanje programa in nas spravila čez rob preživetvenega minimuma.

Zato sem zahteval, da če je že bila investicija v izgradnjo objekta in postavljanje temeljev slovenske vesoljske identitete, da se ta uredi v obliki funkcionalne nacionalne institucije in se tako zagotovi njeno trajno delovanje in razvoj.

Zato sem zahteval izboljšanje pogojev za delovanje kulture, tako da se delež državnega proračuna za kulturo dvigne na 2%, da ne bo prihajalo do uničenja kontinuitet, ki so se razvijale cela desetletja, ter da se omogoči kulturo 21. stoletja.

Z gladovno stavko sem začel konec septembra, danes je sredina oktobra, bolj natančno petnajsti dan. Stavke ne mislim zaključiti, dokler se zahtevam ne zadosti in s tem umetnosti in kulture prepozna za osrednje manifestacije naše etičnosti.

14. 10. 2015

Govor v Državnem zboru