Oto Luthar, ZRC SAZU

RAZLOGI DA SEM TUKAJ

Formalni razlog je povezan z mojim nekdanjim članstvom v Svetu zavoda KSEVT.

To svojo vlogo sem jemal zelo resno saj sem to kar počenjajo Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič v sodelovanju z mnogimi sodelavci pojmoval za enega najpomembnejših umetniških (pa ne samo umetniških) projektov zadnjega desetletja v Sloveniji. Tudi v svetovnem merilu je ideja preprosto genialna.

Kulturalizacijo vesolja sem od vsega začetka razumel kot logično nadaljevanje tega kar se je zgodilo v Divjih Babah pred 60.000 leti, ko je vzniknilo izražanje skozi glasbo. V arhelogiji je najdba povzročila pravi cirkus saj se je začetek umetniškega izraza pomaknil za dvajset tisoč let nazaj v preteklost …

Po KSEVT-u, ki se ozira v prihodnost, se zdi nekako logično, da se človek tudi v prihodnosti, pa naj bo to na zemlji ali v vesolju, ne bo mogel odreči tej prvinski dejavnosti, t.j. delanju umetnosti zaradi nje same.

To je pravzaprav že drugi razlog, da sem danes tukaj.

Tako ideja, kot način njene predstavitve, se mi zdi preprosto enkratna.

Moje občudovanje energije s katero so se Turšič, Živadinov in Zupančič lotili t.i. implementacije svoje ideje pa je tretji razlog.

Za to, da sedaj v Vitanju stoji čudovita stavba, ki jo dojemam kot neprekinjeno delujoči aparat, kot stroj za proizvajanje smisla, je bilo potrebno ogromno energije, vztrajnosti in odrekanja. Kdorkoli je v Sloveniji poskušal izboljšati pogoje za delanje umetnosti … ali znanosti ve, da gre za Sizifovo delo, to kar si je zamislila trojka, TZŽ pa je že prava utopija. Za kaj takega je treba brezkompromisno garati do onemoglosti. In prav to je me je prešinilo ob vsakem srečanju z Miho Turšičem. Podobno kot KSEVT je tudi on konstantno priklopljen. Človek je garač do zadnjega vlakna in zato ga razumem, še več, zato podpiram njegova stavkovna prizadevanja.

Za konec bi rad povedal, da me je sram, da se mu nisem pridružil. V znanosti se godi še slabše in v zadnjih letih so znjo upravljali podobno slabi ljudje, pa nismo proizvedli več kot nekaj impotentnih člančičev, zbrali nekaj nastopov na radiu in TV in podpisali eno samo skrajno anemično izjavo Rektorske konference in Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov.

Sram me je tudi zato, ker vem, da je treba vsakodnevno opozarjati in preprečevati nepotizem strankarskih elit in njihovih prisklednikov, pa v resnici proti temu ne naredim nič ali zelo, zelo malo.

Oto Luthar

5. 10. 2015

Oto Luthar, ZRC SAZU