Irena Šinkovec, prvo pismo

Dragi prijatelji, kolegi, javni in nevladni uslužbenci, kulturniki, umetniki, znanstveniki, podjetniki …

Miha Turšič že četrti dan gladovno stavka! Njegove zahteve so konkretne in realne. Ne zatiskajmo si oči, da je njihovo nereševanje zgolj posledica arogantnosti in nesposobnosti države. Ker smo država tudi mi! In uradniki, ki vrednotijo naše delo po lastnih kriterijih, bodo prosperirali vse do takrat, dokler bomo to dopuščali. Tako mi, javni uslužbenci »na varni strani«, ki vsako jutro ob kavi modro razpravljamo o neprimernosti državnih ukrepov, kot vi, dragi nevladniki, ki vse preveč energije usmerjate v prehranjevanje zamer do nas in svojih kolegov. Ker nikakor nočemo spregledati, da bi s povezovanjem in skupnimi projekti dobili moč, ne zgolj za odlične rezultate, temveč tudi za nujne sistemske spremembe v kulturni politiki, za katere se zavzema Miha Turšič. Nacionalni programi, strategije razvoja, horizontalne politike,… bodo ostali prazne črke na papirju, če bodo pisani le za zadovoljevanje uradniških floskul in ne za konkretne projekte, ki temeljijo na celovitih konceptih in učinkoviti dostopnosti za javnost. Vsak porabljen evro, pa naj pride iz Evrope, Norveške, državnega ali lokalnega proračuna, je porabljen evro preveč, če ni mogoče zagotoviti sredstev za izvajanje kakovostnih programov in nadaljnjega razvoja. Glavni paradoks, ki se kaže tudi v primeru KSEVT-a in še zdaleč ni osamljen primer v Sloveniji, je nerazumno ravnanje države, ki nas spodbuja / sili k prijavam na razpise (predvsem EU – da bodo sredstva počrpana in bo pokrito dobro ime države) ter nas hkrati kara, da projektov nismo sposobni pridobiti v dovolj velikem obsegu, potem pa (po slavnostnem otvoritvenem govoru) dvigne roke od doseganja zastavljenih ciljev, čeprav jih je z izborom projekta na razpisu sama prepoznala za potrebne, odlične in učinkovite. Izvedba projekta je vedno najbolj enostaven del zastavljene naloge, brez učinkovite podpore za kasnejšo programsko in upravljavsko dejavnost pa popolnoma brez vrednosti. Ali so cilji te države res usmerjeni v produkcijo instant zabaviščnih parkov, ki naj bi bili tudi tržno zanimivi? Dovolj je zavajanja javnosti, da so projektna sredstva porabljena za bogatenje ustvarjalcev, umetnikov, … Da dobre ideje padajo z neba in so samoumevne in brezplačne. Dejstvo je, da pri izvedbi vsakega projekta glavnina sredstev konča v gospodarskem sektorju (gradnja infrastrukture, sanacija spomenikov, izvedba razstav, publiciranje, …), nemajhen delež pa se z davki vrne v državni proračun. Še bolj sprevrženo je vzgajanje mita, da lahko le reven ustvarjalec ustvari velika dela. Ali se želimo še naprej boriti med seboj za drobtinice, ki nam jih (vsako leto manj) dobrodušno namenja država ter nas s svojimi birokratskimi ukrepi sili v skrajna dejanja in nas vsakodnevno in brez sramu razglaša za goljufe in nesposobneže? Ali mogoče še imamo moč, da se sestavimo in pridružimo zahtevam, ki jih postavlja Miha Turšič? Njegova ideja o rušenju navideznih meja med znanostjo, umetnostjo, kulturo, vsemi sferami tu in onkraj nam vrača upanje v človeka vredno življenje ter nas rešuje pred vsakodnevnim populističnim posiljevanjem.

Gladovna stavka je skrajni ukrep posameznika. In vsako življenje je vrednejše od še tako velike ideje. Zato resnično upam, da bo Miha Turšič stavko prekinil. Tudi zato, ker ga ta država preprosto ni vredna!

Irena Šinkovec,
kustosinja v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane

3. 10. 2015

Irena Šinkovec, prvo pismo

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s