Kulturni ministrici je treba reči v obraz: “Pojma nimate in škodo delate!”

Julijana Bizjak Mlakar se niti ne zaveda, da izvaja biooblast, Miha Turšič pa prekleto dobro ve, da dela biopolitiko.

Dolgo so nas učili — in celo sami smo učili druge —, da ne smemo privzemati metod nasprotnikov, saj jim s tem podarimo zmago, četudi na koncu izgubijo. Osvojili so namreč polje boja in pravila in posledično nas same naredili sebi podobne.
Toda v primeru nesposobnosti in nespodobnosti trenutne ministrice za kulturo je treba stopiti onstran tega nauka, saj vulgarnost kliče po vulgarnosti, brutalnost pa po brutalnosti. Treba je reči v obraz: “Pojma nimate in škodo delate!”
Vedoč, da pri njej nobena dobra beseda dobrega mesta ne more najti — ker se nima kam umestiti, s čim povezati, ne konteksta dobiti, ne odzvena najti —, se je Miha Turšič odločil to povedati kar najbolj brutalno: z gladovno stavko. Ker ve, da ministrica preprosto ne razume umnega diskurza, ji s telesom sporoča, kar ji gre: naj gre!

Biooblast in biopolitika

Pojem biopolitike mi je bil — kljub Foucaultu, Negriju in Deleuzu — nekako tuj: kaj imajo vendar telesa opraviti s politiko, sem si mislil, z umetnostjo umnega?
A Mihova gesta upora dokazuje, da “zgodovino določajo biopolitični antagonizmi in upiranje biooblasti” (Antonio Negri, Michael Hardt: Skupno, str. 41).
Če naj zares razumemo sporočilo Mihove govorice telesa, moramo vztrajati prav na razliki med biooblastjo in biopolitiko. Po Negriju in Hardtu “prvo [opredeljujemo] kot oblast nad življenjem, drugo pa kot moč življenja, da se upira in določa alternativno produkcijo subjektivitete” (str. 63).
To razlikovanje je ključno, če hočemo začrtati razliko med kvalitativno različnimi oblikami oblasti.

Pokojna in upokojena

Nespodobna ministrica se niti ne zaveda, da izvaja biooblast, Miha Turšič pa prekleto dobro ve, da dela biopolitiko. Prva je že (u)pokoj(e)na, ne da bi to vedela; drugi se v resnici ne bori s smrtjo, ampak z življenjem za življenje. “Izbruh biopolitičnega dogodka je vir inovacije in kriterij resnice.” (str. 65).
Prav prepoznanje biopolitike kot dogodka nam dovoljuje, da razumemo življenje kot “tkanino dogodkov svobode” in doumemo čas v izrazih strategije. Zakaj? Ker prav biopolitični dogodek postavlja produkcijo življenja kot dejanje upora, inovacije in svobode in s tem zaplodi mnoštvo, multitudo kot politično strategijo.
Biopolitika zavrača mrk teles in vztraja pri njihovi moči. Miha ve, kako si drzniti, medtem ko si ministrica niti ne drzne vedeti. Zato tudi ne moremo od nje pričakovati tistega, česar ne more dati. Mar ni bila že zgodba z rezi v kulturni budget dovolj poučna? Iz situacije, za katero je objektivno najbolj odgovorna in kriva, je skoraj izšla okrepljena s cehovsko solidarnostjo kulturnikov v boju za višji kos proračunske pogače!

Dan potem, ko je ne bo več

Zato je treba z vso brutalnostjo pogledati v dan potem, ko te ministrice ne bo več ne na Maistrovi ne na Metelkovi — in že danes zapisati bilanco njene enoletne ne-umne vladavine.
Razgnala je najbolj suverene kadre, da je naredila prostor za povzpetniške povprečneže. Za vse svoje napake je iskala opravičila v prejšnjih mandatih. Dopustila je, da je kultura pristala pri najnižjem proračunskem deležu v zgodovini. Mislila je, da bo kolege ministre prepričala tako, da jih bo šla osirat v javnosti, predsednika vlade pa tako, da se bo slikala s predsednikom republike. A kako naj bo drugače, če reva ne ve, da zidovi v modernih galerijah niso le zato, da na njih visijo stare slike, ampak tudi zato, da ustvarjajo nove prostore svobode. Ja, tudi za upore teles! In če misli, da je za umetnost dovolj že to, če znaš držati čopič z usti. Ne, ni vsako štrikanje že “tkanje dogodkov svobode”.

Cerarjev simptom

A zgodba je v resnici še hujša, saj sega višje. Tako kot je direktorica direktorata za ustvarjalnost Biserka Močnik ministričin simptom, je tudi ministrica sama le najbolj boleč simptom ujetosti Cerarjeve vlade v Desusov pogubni objem.
Predstavljajte si resno evropsko srednje veliko stranko, ki bi ji v njeni državi, denimo Danski, Španiji ali Estoniji, po koalicijski matematiki pripadla kombinacija zunanje politike, kulture, diaspore in okolja. Predstavljajte si koordinirane preboje kulturne diplomacije, sodobne povezave dediščinske in okoljske problematike, generacijski obrat v percepciji dóma in sveta in nenazadnje svetovljanski šlif, ki bi ga taka zeleno kreativna stranka dala vsaki svoji vladi.
Vam to nekako ne gre skupaj z Desusom, Erjavčevimi flopi, nekulturno ministrico, nevidnimi Slovenci po svetu in občinsko okoljsko referentko?
Ne gre, res ne gre. Gre pa skupaj z zgodovinsko regresijo politike nasploh, ne le kulturne.

Nedostojna igra s telesi

In prav zato, ker se tako nedostojno igrate z našimi telesi, ker ne poznate razlike med biooblastjo in biopolitiko, ker niste vešči umnega diskurza, boste deležni govorice teles. Ker vam ne bomo pustili izstradati niti enega med nami, bomo na vaše pljunke odgovarjali s sredinci, na vaše klofute pa s pestmi. Mihov upor nas je povezal in okrepil, vas pa slekel do nagega, saj je za nesojenim (bio)politikom razgalil brezskrupulozno (bio)oblastnico, ki namesto na trajnostne rešitve v kulturi misli le na svojo trajno (službo).
Če se je Brecht spraševal, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, in če so Rdeče brigade trdile, da je največji terorist v resnici država, tedaj ste prispevali gradivo za tretji tak obrat: “Kaj je sredinec ministrici v primerjavi s porušenim ministrstvom?”

Disclaimer
Avtor je bil v mandatu ministrice Majde Širca od 2008 do 2011 — in v času gradnje KSEVT-a — državni sekretar na Ministrstvu za kulturo.

Stojan Pelko

> Stojan Pelko: Kulturni ministrici je treba reči v obraz: “Pojma nimate in škodo delate!”, Fokuspokus, 7. 10. 2015. 

Objavljeno z dovoljenjem uredništva in avtorja.

Povezava