Izjava za javnost št.10

9. oktober 2015, deseti dan gladovne stavke Mihe Turšiča soustanovitelja Ksevta

Tiskovna konferenca je danes privabila nepričakovano mnogo ljudi, vendar novinarjev ni bilo ravno veliko. Ne vem ali je to dober ali slab znak. Napovedal sem taktično spremembo saj je čas za hitre in elegantne rešitve potekel. Ministrstvo za kulturo še vedno ne razume. Ponavlja trditve, ki so jih izumili, da bi idejo Ksevta uničili. Gospod Peršak edini umetnik na ministrstvu na katerega sem potiho računal je prepisal in podpisal minističin spin. Zato sem toliko bolj prisluhnil g. Matiču, ki je napovedal izredno sejo Sveta za kulturo na katerem se bomo pogovarjali o Ksevtu. Prosil me je naj prekinem stavko, da bom pri močeh za sredino sejo. Stavke seveda ne bom prekinil in bom v sredo še kako prisoten četudi povsem tiho.

Vesel sem, da je v tem času nastalo toliko pametnih tekstov, ki potrjujejo moje videnje tudi s strani drugih, ki soustvarjajo našo kulturnost. Dolarjevo pismo, ki smo ga prebrali na tiskovki, me je v tistem delu kjer postavi ministrstvo v območje nerazložljivega zla navdušilo. Pravi: “Videti je, da nič ni naši kulturi tako nevarnega in zanjo tako škodljivega, kot so naša ministrstva za kulturo.”

Njegov luciden uvid v psihopatologijo moje realnosti prilagam, da se slučajno ne bi zgubil.

KSEVT je monument, ki vzbuja entuziazem. Ne le moj, naš, slovenski, entuziazem se globalno širi po Evropi in po svetu. Z entuziazmom navdaja že samo dejstvo, da KSEVT sploh stoji, da je bil postavljen v teh pritlehnih in maloumnih časih nenehnega krčenja in rezanja, da ga je bilo mogoče zgraditi na podlagi navdušujoče vizije in neizmerne energije nekaj posameznikov, da je postavil program, ki presega vso lokalno zamejenost, sega preko običajne samobitnostne nacionalne naravnanosti slovenske kulture in ki, dobesedno, sega do zvezd. Šele kultura, ki je zmožna seči preko same sebe, je lahko zares kultura.

Tako je videti kar neverjetno, da Ministrstvo za kulturo ni zmožno prepoznati, da se je zgodilo nekaj izjemnega, da sta takšen objekt in takšen program vsekakor stvar javnega nacionalnega interesa v kulturi in da si zaslužita potrebna sredstva. Namesto tega imamo izgovore in sprenevedanje glede pristojnosti in šikaniranje glede računovodsko-birokratskih zapletov, ki bi se z malo dobre volje lahko hitro uredili. Na eni strani navdušujoča vizija, ki napaja KSEVT, na drugi strani pomanjkanje sleherne vizije na strani Ministrstva za kulturo. Pomanjkanje vsakega posluha in razumevanja v primeru KSEVTa se vpisuje v širši vzorec, kjer Ministrstvo ne zmore ponuditi drugega, kot da nadaljuje s krčenjem in rezanjem, ki sta sicer stalnica kulturne politike v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih in k čemur so kolektivno prispevale leve in desne vlade. Videti je, da nič ni naši kulturi tako nevarnega in zanjo tako škodljivega, kot so naša ministrstva za kulturo.

Zdi se mi, da ne govorim le v svojem imenu, temveč v imenu večine slovenske kulturne javnosti, ko se solidariziram z Miho Turšičem, človekom pogumne vizije in neizmerne energije, in od Ministrstva terjam, da obstoj in financiranje KSEVTa nemudoma postavi na novo podlago in omogoči njegovo nadaljevanje in razmah. Gladovna stavka je drastično in prostovoljno dejanje, a to dobesedno gladovanje zdaj služi kot emblem tega, kako slovenska kulturna politika kulturo sili k metaforičnemu neprostovoljnemu gladovanju.

 Mladen Dolar

Popoldna me je v Moderni galeriji obiskal zdravnik: status quo.

Izjava za javnost št.10